|
V sredo 23. 9. 2020 smo imeli organizirano medpostajno letno vajo s sosedi iz Tžiča. Ob 16.00 smo se dobili na Ljubelju, predstavili dogovorjene scenarije, se razdelili v ekipe in se podali na delovišča. Po odlično izpeljani vaji smo se polni osveženega znanja, odpravili v bližnjo restavracijo na zasluženo večerjo in neuradno analizo.
Še preden smo uspeli parkirati na parkirišču pred restavracijo, so nam zazvonili telefonski pozivniki. Sam sem pogledal telefon in takoj poklical kolege, ki so bili v društvenem avtomobilu. “Je to v sklopu vaje, ali se gre zares?” Sem vprašal. “Zares!” sem dobil odgovor in v ogledalu istočasno zagledal modre lučke našega avtomobila. Hitro sem prižgal vse štiri smernike in se jim pridružil na nujni vožnji. Z Ljubelja smo hiteli proti Bledu in zraven pridobivali nove informacije o dogajanaju. Ko smo prispeli na policijsko postajo na Bledu, se je načelnik Smolej takoj povezal z vodjo intervencije. Po nekaj minutah je priletel iz postaje in nas sklical skupaj. “Trinajstletni fant je šel tečt na smučišče Straža in se ni vrnil domov. Danes se mudi. Vsaka minuta šteje!” V trenutku smo odhiteli do vznožja Straže, se razdelili v ekipe in se brez oklevanja pognali v klanec.
Zelo hitro smo pregledali eno stran smučišča in nešteto majhnih potk, ki vodijo skozi gozd ob smučarki progi.
Ko sem s svojo ekipo prispel na vrh smučišča, sem tam zagledal ostale sodelujoče v akciji in bilo jih je ogromno! Šele v tem trenutku sem se zavedal, kako resna je situacija. Nad sabo smo zaslišali ropot in po postaji se je že javljal tudi policijski helikopter, ki je priskočil na pomoč in s termo kamero preiskal celo področje. Na žalost brez uspeha.
Po postaji so se ena za drugo vrstile infomacije, kje naj bi bil nazadnje viden, kje ponavadi teče in se zadržuje, kaj naj še pregledamo…
Ura je bila že okoli pol devetih zvečer in zunaj je bila že trdna tema. Ob taki intenzivnosti in koncentraciji, se čovek hitro utrudi, a ko gre za otroka, je še toliko bolj pomembno, da se ga išče dokler se le lahko. Zato si črne misli takoj izbijem iz glave, ter predlagam da se postavimo v strelce in temeljito prečešemo adrenalinski park, kjer naj bi bil nazadnje viden. Tukaj se je zopet pokazala odlična uigranost celotne ekipe, saj smo se v trenutku zbrali, razporedili in pričeli s prečesavanjem terena. Na žalost zopet brez uspeha.
Ravno ko nam je začelo primanjkovati idej kje še iskati, smo po postaji zaslišali: “Vsem reševalcem na Bledu: Imamo ga! Smo pod steno na zahodni strani Straže.”
V tistem trenutku so se nam, glede na dane informacije, vsem pojavile najbolj črne misli. Samo tiho smo se spogledali. Takrat pa se zopet zasliši glas po postaji: “Fant je priseben, z nami se pogovarja, rabimo pa zdravnika in gorske reševalce za transport do reševalnega vozila. Hitro!”
Brez besed smo se z vrha smučišča pognali v tek proti vznožju, kjer smo imeli parkiran avto z opremo. Po nekaj minutah smo že bili v avtu in se odpeljali na drugo stran Bleda. Med kratko vožnjo smo se dogovorili kdo bo nesel kateri kos opreme, da ne bi izgubljali dragocenega časa. Takoj, ko smo prispeli na kraj dogodka, smo vsi vedeli, kaj moramo storiti. Vsak je pograbil kar je moral in zopet smo se pognali v še en klanec. Med tem časom so k ponesrečencu že prispeli nekateri naši reševalci in naša postajna zdravnica. Ponesrečenega so pregledali in naredili načrt za transport v dolino. Mi smo se jim pridružili z opremo, fanta imobilizirali ter pripravili za transpot. Ob pogledu na ponesrečenega se mi vsakič v glavi odvrti scenarij, kako je do nesreče prišlo. Pri otroku, ki je sicer imel neizmerno srečo, da je padec preživel, pa te kljub temu da si takih stvari navajen, kar malo stisne v prsih. Bil je v odličnih rokah zdravnice in ostalih kolegov iz NMP, tako da smo lahko gorski reševalci prvo pomoč prepustili strokovnajkom, mi pa smo se osredotočili na naše atribute in pripravili vse potrebno za zahteven spust po strmem terenu. Sledil je okoli sto metrov dolg spust po melišču in končno smo ga predali reševalcem v reševalno vozilo.
Ura je bila približno deset zvečer in vsi smo bili vidno utrujeni, a z nasmeški na obrazih. Vsa napetost je v trenutnu izpuhtela v zrak. Do nas sta pristopila še starša ponesrečenca in se nam zahvalila. Zahvale nisem niti slišal, saj je njun izraz olajšanja in hvaležnosti na obrazu govoril glasneje od besed.
Naredili smo še hitro analizo akcije in si zaželeli lahko noč. Po takem dogodku, kljub utrujenosti, vedno potrebuješ kar nekaj časa preden lahko zatisneš oči in zapluješ v spanec. Tokrat je bilo to še težje, saj smo se vsi spraševali, kako se bo vse skupaj izteklo v bolnici. Pri takem padcu lahko pride do težkih poškodb notranjih organov, ki se lahko kasneje izkažejo za velik problem.
Zjutraj so nas poklicali naši postajni zdravniki in nam sporočili, da se je fant odlično izmazal. Imel je nekaj zlomov in pretres možganov, vendar glede na okoliščine so bile to odlične novice.
Takih intervencij na srečo ni veliko, ko pa so, nam vsem dajo misliti. Takšni dogodki so tisti, pri katerih veš zakaj si se odločil svoj prosti čas posvetiti reševanju in si ponosen, da lahko nudiš pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo in to z ramo ob rami, s takšnimi ljudmi kot so reševalci.
Fantu želimo hitro okrevanje in vse dobro v bodoče.
Grs Radovljica,
Napisal gorski reševalec pri Grs Radovljica Sašo Dudić
|
nazaj
